“V kar verjamem je resnično in zato verjamem.” Tako se mi nekako sumira izpoved vere, ki jo izražajo svetovne religije. Vsak človek verjame, da je njegova resnica resnična. Za njega je prav gotovo. Za to resnico bi bil pripravljen dati svoje življenje. Vendar ali je njegova resnica tudi objektivna resnica? Resnica, ki se jo lahko dokaže. Z njegovega vidika vsekakor, vendar pa z vidika drugih le v primeru, da verjamejo v isto resnico, v katero verjame on. Vendar to spet ni objektivna resnica.

Človek je izpostavljen zelo močnemu manipuliranju čutov.  V današnjem svetu to izkoriščajo praktično vsi. Podvrženi smo močnim nezavednim sugestijam, ki spreminjajo naše subjektivno doživljanje sveta. Vendar pa v svoje doživljanje tako močno verjamemo, da smo pripravljeni dati življenje - zopet. Tako verjamemo v svet, ki ga manipulirajo drugi - pogosto tudi nevede.

Vse pa se zaplete, ko zmanipuliran človek tako verjame v svojo resnico, da ni pripravljen tolerirati  ali celo sprejeti drugačne, morda bolj objektivne in preverjene resnice. Takrat je človek sposoben drugemu vzeti življenje.

Za prispodobo dodajam povezavo do v UK znanega iluzionista, čarodeja in hipnotizerja Derrena Browna:  KLIK in KLIK

V tem filmu lepo predstavi, kako je lahko človek zmanipuliran - hipnotiziran. Pogledal sem si nekaj njegovih filmov in prebral nekaj različne literature na temo hipnoze. Resnično, skoraj identične metode manipulacije in množične “hipnoze” sem srečal na srečanjih Prenove v Duhu. Le da tam ljudje, ki so govorili in ljudje, ki so verjeli, niso vedeli, da so pod vplivom drug drugega. Verjeli so, da je to Božje delo. Osebno menim, da je tako razlaganje pojavov na takih srečanjih (delovanje sv Duha ipd.) bogokletno.

Ob tem se mi postavlja novo vprašanje: sem morda tako močno zmanipuliran, da ne zmorem razlikovati med subjektivno in objektivno resnico? Verjamem, ker tako čutim zaradi mojih zmanipuliranih čutov in občutij? Smem verjeti že zato, ker ne razumem ali se moram sam prepričati?
In iz tega lahko potegnem še eno bolj osebno vprašanje: sem lahko dober vernik le, če verjamem svojim zmanipuliranim čutom in verjamem v tisto kar čutim četudi ne razumem? Je to tista resnica v katero moram verjeti?

Kaj o tem misliš ti?

L.p.

V čem je smisel molitve?

To vprašanje se mi je porodilo pred nekaj leti, ko sem prišel do določenih spoznanj o Bogu, vendar še nisem uspel nanj odgovoriti. Ponavadi molimo na različne načine: prosimo, hvalimo, se zahvaljujemo, darujemo ipd. To včasih izražamo v prebiranju ali ponavljanju obrazcev, v pogovoru, v petju itd. Vendar zakaj to človek počne? V čem je smisel molitve? Da bi nas Bog slišal? Pa saj nas najbrž vidi in sliši nonstop. Je res tako zakrknjem, da potrebuje ogromno hvale in slave, prošenj in prosjačenja, da nas sliši in usliši? Ne verjamem. Smisel mora biti drugje. Mislim, da ga vidim v veliko bolj človeški plati, vendar o tem drugič.

V čem ti vidiš smisel molitve?

L.p.

Iskalec

Kaj je smisel tega, onega, tretjega? To je glas, ki v meni vedno bolj vre in me je pripeljal do prelomnice. Sem iskalec v veri, to pomeni da se ne zadovoljim z iracionalno razlago a pomeni tudi, da se nimam za nevernika. Živim v vernem okolju in se družim z vernimi ljudmi, ki se jih marsičesa ne upam vprašati. Pogosto si želim, da bi bil neumen, slep za drugačno, ker bi potem lažje veroval. Iščem naprej in želim priti do bistva stvarem v katere verujem.

Moja razmišljanja niso namenjena razširjanju dvomov, ampak so zgolj moja osebna razmišljanja, ki se mi porajajo v iskanju Resnice. Ne želim nikogar prizadeti s svojimi izjavami. Rad bi le našel pot, ki bi jo razumel.

L.p.

Iskalec